Bolečina: kako jo prepoznati pri mačkah in psih?

Bolečina je tisti neprijetni občutek, s katerim smo se gotovo srečali že vsi. Za razliko od ljudi pa živali nekoliko težje povedo kdaj, kaj oz. koliko jih boli. Verjetno marsikdo pozna zdravniško vprašanje: »No, gospod/gospa, povejte, koliko vas boli od 1 do 10?«. Pri živalih pa žal ni tako preprosto. Kljub temu pa še vedno čutijo in občutijo bolečino. Njihov živčni sistem je namreč razvit do popolnoma enake mere kot naš (človeški), kar pomeni, da je tudi njihovo zaznavanje bolečine popolnoma enako našemu.

Kaj je bolečina?

Bolečina je neprijeten občutek, povezan z dejansko ali možno poškodbo tkiva. Bolečino pri živalih najpogosteje povezujemo s poškodbami (z zlomi, ranami …) ali ji namenimo nekoliko več pozornosti po operacijah (po sterilizaciji/kastraciji, večjih in manjših operacijah trebušne votline, operacijah zlomov …), velikokrat pa jo živali občutijo tudi v drugih primerih, kot so npr. obolenja ustne votline.

V grobem delimo bolečino na akutno in kronično. O akutni bolečini govorimo, ko je bolečina posledica poškodbe tkiva in mine, ko se tkivo pozdravi. Vzrok zanjo je bolezen ali poškodba (npr. zasuk želodca ali ugrizna rana). Lahko je blaga, zmerna ali huda.

Kronična bolečina je bolečina, ki traja dlje časa, kot se celi tkivo. Pojavlja se v več oblikah, najpogosteje pa jo opažamo pri boleznih sklepov ali pri obolenjih hrbteničnega kanala, pri boleznih živčevja, pri dlje časa trajajočih boleznih sečil in prebavil ali pri rakavih obolenjih.

Ne glede na to, zakaj bolečina nastane, pa je zelo pomembno, da jo znamo prepoznati in ustrezno ukrepati. Bolečino prepoznamo na podlagi sprememb v vedenju živali. To lahko pomeni pojav novega, neobičajnega vedenja ali izginotje običajnega vedenja živali. Bistveno vlogo ima skrbnik živali, ki najbolje pozna svojo žival in tako najhitreje opazi spremembe v njenem obnašanju.

Bolečina pri psih

Spodaj je navedenih nekaj najpogostejših znakov, s katerimi živali kažejo bolečino, vedno pa se moramo zavedati, da vsaka žival izkazuje bolečino na svoj način.

Psi akutno bolečino izražajo:

• z oglašanjem (cviljenje, jokanje, tuljenje, renčanje, lajanje, lahko pa tudi neobičajna »tišina«),
• s telesno držo (nenavadna, zgrbljena drža, nemir; pogosto spreminjanje položaja telesa, sedenje/spanje/ležanje v neobičajnem položaju, grizenje/gledanje/lizanje bolečega mesta …),
• s spremenjenim gibanjem (»trda hoja«, zmanjšana želja po gibanju, šepanje …),
• s nenavadnim vedenjem (umikanje, nenavadna agresija, napeta obrazna mimika, neješčnost, »nepravilni« položaj iztrebljanja, uriniranja …),
• s slabšim apetitom (pes manj je in pije),
• z drugačnim videzom (pes je ponižen, prestrašen, žalosten, umirjen, paničen, živčen, agresiven …).

Psi kronično bolečino izražajo:

• z zmanjšanjem običajnega vedenja (so manj igrivi, se ne želijo gibati, manj skrbijo za higieno kožuha, so neješči, se manj zanimajo za okolico …),
• s pojavom novega, neobičajnega vedenja (postanejo agresivni/razdražljivi, ne pozdravijo lastnika ob vrniti domov, več spijo, so prestrašeni, ližejo/grizejo/varujejo boleči del telesa, se intenzivno praskajo, so bolj/manj odzivni na dražljaje iz okolice …),
• z nenormalno držo in gibanjem (ne skačejo več na posteljo/kavč, težje gredo po stopnicah, odklanjajo sprehod, krožijo, se ne želijo obračati v eno ali obe smeri, imajo trdo/togo hojo in držo, ne morejo dvigovati/obračati glave, šepajo, zavzamejo nenavaden položaj za sedenje/ležanje …).

Kaj pa mačke?

Tudi pri mačkah bolečino ocenjujemo na podlagi vedenja in opazovanja živali. Zavedati pa se moramo, da so si mačke, podobno kot psi, med sabo različne in pogosto bolečine ne izkazujejo na jasen način, še posebej, če so zraven prisotni stresni dejavniki (npr. ljudje, druge živali …). Prav tako so znaki bolečine pri mačkah nekoliko drugačni kor pri psih, saj mačka ni (majhen) pes.

Znaki akutne bolečine pri mačkah:

• spremenjena telesna drža (nenormalna/zgrbljena drža, šepanje, počivanje/spanje/sedenje/ležanje v nenavadnem položaju …),
• spremembe v gibanju (so manj aktivne, nemirne, se skrivajo, poskušajo pobegniti …),
• spremenjeno vedenje (agresivnost, prestrašenost, zanemarjen kožuh, umirjenost, spremenjen apetit, neuporaba mačjega stranišča, izogibanje stiku z ljudmi/živalmi, varovanje bolečega dela telesa, pihanje, renčanje, pretirano lizanje …),
• spremembe v oglašanju (se ne oglašajo ali pa več mijavkajo).

Pri mačkah je ob prisotni bolečini zelo izražena obrazna mimika, če jo le znamo prepoznati. Mačke, ki jih boli imajo, stisnjen gobček, poklapana oz. navzdol obrnjena ušesa, priprte oči in razmršene brke.

Mačke kronično bolečino izražajo kot:

• zmanjšano gibanje (mačka se težje giba, je okorna, težje vstane, manj lovi/skače/se igra, težje skoči na dvignjene površine …),
• spremenjeno vedenje (najraje je sama, se ne igra z ljudmi/živalmi, se ne zanima za igrače, renči/praska/se pritožuje ko jo želimo pobožati/dvigniti, je zlovoljna/vzkipljiva/žalostna, se manj zanima za okolico, se ne pusti božati, manj je in pije …),
• spremembe v skrbi za kožuh/higieno (mačka se manj umiva, ima zanemarjeno dlako, lahko si bolj intenzivno umiva boleče dele telesa, težko spleza v/iz mačjega stranišča, potrebo opravlja izven stranišča …).

Kako ukrepamo?

Kadarkoli opazimo, da je naša žival spremenila obnašanje in le-to ne izzveni, se posvetujmo z veterinarjem. Skupaj se bomo pogovorili o ustrezni diagnostiki in zdravljenju vzroka bolečine ali katerekoli druge morda obstoječe bolezni.

Po postavljeni diagnozi vam bo veterinar predstavil različne možnosti zdravljenja ter njihove prednosti in tveganja. Predpisal bo tudi ustrezna protibolečinska zdravila ter vas poučil o morebitnih stranskih učinkih in pravilnem odmerku ter načinu dajanja zdravil.

Pomembno je, da se predpisanega načina zdravljenja držimo, smo pozorni na morebitne stranske učinke in ob njihovem pojavu prenehamo z dajanjem zdravila ter se nemudoma posvetujemo z veterinarjem, kako naprej. Prav tako je pomembno, da zdravila hranimo izven dosega otrok in drugih živali.

Predpisanega odmerka in načina dajanja zdravila ne spreminjamo brez posveta z veterinarjem!

Živali nikoli ne zdravimo sami. S tem lahko naredimo mnogo več škode kot koristi. Številna »človeška« zdravila so namreč za živali izjemno nevarna, saj jih presnavljajo drugače kot ljudje. Paracetamol (lekadol, daleron) je na primer za mačke izjemno toksičen in smrten že v majhnih količinah. Že en odmerek lahko povzroči poškodbe rdečih krvničk in okvare jeter, ki so za mačko najpogosteje usodne. Nekatera druga humana zdravila pa lahko pri psih in mačkah povzročijo krvavitve in perforacijo prebavil, okvare ledvic in jeter.

CBD in ostali izvlečki konoplje se sicer lahko uporabljajo tudi pri živalih, a so odmerki in reakcije živali na kanaboide nekoliko drugačni kot pri ljudeh. Zato je  dajanje »človeških« preparatov (kapljic, smol, tablet, piškotov) lahko zelo nevarno za živali, saj lahko pride do zastrupitev in posledično celo smrti.

V primeru, da žival zaradi kakršnegakoli razloga zaužije humana (protibolečinska ) zdravila ali kanaboidne pripravke, poiščemo veterinarsko pomoč in odkrito povemo, kaj se je zgodilo. Le tako bo vaš ljubljenčku lahko dobil ustrezno pomoč, ki jo potrebuje

Bolečina za nikogar od nas ni prijeten občutek. Če pa jo znamo prepoznati, smo že korak bližje temu, da jo pozdravimo in tako našim ljubljenčkom polepšamo življenje.